Črke življenja

Posts

S svojo ljubeznijo me Gospod neguje, pod njegovo varstvo se zatekam.

December 04, 2016

Kdor prebiva v varstvu Najvišjega, počiva v zavetju Vsemogočnega. Reci Gospodu: »Moje pribežališče in moj varuh, moj Bog, ki vanj zaupam.« Zares, on te osvobaja iz zanke hudobnih, te rešuje hudobnega jezika. S svojo ljubeznijo te neguje, pod njegovo varstvo se zatekaš. Njegova zvestoba te varuje bolj kot najmočnejše orožje. Ni se ti bati nočne strahote, niti nevarnosti, ki ti grozi podnevi. Ne bolezni, ki te skrivaj napade, ne pogube, ki razsaja očitno. Če jih ob tebi pade tisoč ali deset tisoč, tebi nobena nesreča ne more do živega. Samo oči ti je treba odpreti, pa boš videl, kako Bog grešnike kaznuje. Ti pa si se zatekel k njemu, izbral si Najvišjega za svoje varstvo. Zlo te ne zadene, nadloga se tvojemu domu ne približa. Svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen. Stopal boš čez gada in modrasa, poteptal boš leva in zmaja. Gospod govori: »Ker mi je vdan, ga rešim, varujem ga, ker me p

'Sem s tabo, nisi sama."

November 28, 2016

In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta. (Mt 28,20b) Verjeti v to, da nisem sama ne glede na to, kakšno napako naredim, kako nevredno se počutim. Prav tako nisem sama v veselju in lahko delim vsakdanje majhne radosti. Bog je z mano. Prav tako so ob meni bližnji. Če jim dam priložnost, seveda. To ne pomeni, da ne smem dovoliti napak ali konfliktov v odnosih. Popolni pač nismo in ne bomo. Ko si to priznam, mi je lažje. Lažje mi je tudi sprejeti drugega, če sprejmem sebe takšno kot sem, z vsem, kar čutim. Najlepše je namreč v odnosu takrat, ko lahko priznam napako in sem na drugi strani še vseeno v redu in sprejeta. Bog je tako z nami. Do konca. Zmorem biti jaz do konca s soclovekom?

Zaupanje

November 27, 2016

V svoji glavi zelo jasno slišim Gregorja Čušina, ko v eni izmed svojih predstav skoraj kriči: "Potem pa noben noben'mu n'č več ne verjame!" Ta stavek mi, iz meni še ne povsem znanega razloga, odmeva v glavi in me sili k razmišljanju. Morda tudi zato, ker se v zadnjih tednih sama večkrat znajdem pred preizkusom, ki od mene terja zaupanje, golo vero, bodisi vase, v sočloveka ter v temeljih seveda pretresa mojo vero v Boga. Poznam nekatere razloge svoje nezaupljivosti - na cedilu so me puščali ljudje, ki naj bi mi dali varno zavetje in svoboden dom. Pa ne, da bi jih na tem mestu obtoževala, tudi oni so verjetno kdaj doživljali podobno. Gre le za to, da vem od kod prihajam, da si lahko zamislim pot do tja, kamor bi rada prišla. Želim torej verjeti, da mi ljudje, s katerimi živim in gradim dom, želijo dobro, da me imajo radi, da jih v odnosu do mene ne vodijo pogledi na lastno korist ali to, da se jim smilim, kakor rada pomislim na trenutke. Prav tako želim verjeti, da je

Vsi smo malo počeni

November 16, 2016

Prodajalec vode se vsako jutro napoti k reki, napolni svoja dva vrča in se odpravi proti mestu, da bi prinesel vodo svojim odjemalcem. Eden od njegovih vrčev, ki je počen, pušča vodo. Drugi, ki je popolnoma nov, prinaša več zaslužka. Ubogi počeni vrč se počuti manjvrednega. Nekega jutra se odloči, da se izpove svojemu lastniku. "Zavedam se svojih meja," mu pravi. "Prinašam ti izgubo, saj sem ob prihodu v mesto napol prazen. Odpusti mi mojo slabost." Drugo jutro na poti k reki se naš gospodar obrne k počenemu vrču in mu reče: "Oglej si rob ceste ..." "Lep je, vse polno cvetja je," odgovori vrč. "To je zaradi tebe," mu pravi gospodar. "Ti vsako jutro zalivaš te rože. Kupil sem zavoj semen in jih posejal ob cesti, ti pa jih nevede vsako jutro zalivaš ... Nikoli ne pozabi: vsi smo malce počeni, toda Bog ve, kako iz naših šibkosti in nepopolnosti narediti čudeže, če ga za to prosimo." (p. Luc Lafleur, misijonar v Santa Domingu)

Zakaj odsvetujem film Ob tebi (2016) ali kritika na recenzijo v tedniku Družina

July 25, 2016

V sedanji številki Družine (št.30) v rubriki Mladi val se nahaja komentar na, navidez še eno, malce drugačno romantično dramo, ki me je presenetil, saj po mojem mnenju, naslov filma ne sodi med te, ki bi jih komurkoli priporočali, še najmanj bi ga na tak način priporočala mladim v katoliškem časniku kot je Družina (komentar filma ni nikoli samo komentar, ampak v ozadju vedno nosi tudi priporočilno vrednost; saj veste - subtilna sporočila zgodb so navadno med vrsticami) . Film je posnet po knjižni uspešnici z istim naslovom ( Spoiler alert! ). O vsebini na kratko: mlad, perspektiven fant v prometni nesreči postane tetraplegik, popolnoma odvisen od drugih ljudi. Na nek način se mu v povsem logičnem obupu (nenadna tetraplegija ni nekaj, kar bi človek lahko zlahka sprejel) izvede poskus samomora, ki pa se mu ponesreči. Ljubeči in obupani starši mu v času okrevanja obljubijo, da mu bodo pomagali pri evtanaziji, če jim da še šest mesecev, da ga poskusijo prepričati v to, da je življenje še v

Profesorju Zupetu v spomin

April 01, 2016

Bila je zgodba o božičku. Napisala sem jo v zadnjem razredu osnovne šole, dopolnila pa v prvem letniku gimnazije. Še sedaj ne vem, kako je prišla v roke vzgojiteljici v dijaškem domu, še manj pa mi je jasno, od kje njej ideja, da jo da v strokovni pregled profesorju, ki smo ga od prvega dne vsi spoštovali, saj smo vedeli, da zna ogromno jezikov in je eden od prevajalcev svetega pisma iz izvirnih besedil. Profesorju, ki je prevajal tako velika dela, je pod roke prišla moja, nadvse otročja zgodba o Božičku. Pomislite vendar, o Božičku. V dno srca me je bilo sram, ko sem izvedela, da jo ima. Ni bila vredna njegovih oči. On je vendar.... Profesor Zupet. Človek, ki je vedno neslišno stopal po hodnikih, a podaril skrivnosten nasmeh vsakomur, s katerim sta se ujela v pogledu. Odgovarjal je počasi in tiho, a nikoli ni odklonil pomoči. (Hvala vam še enkrat za vse prevoze do šole, dragi profesor.) Ko sem dobila svojo zgodbo nazaj, sem bila nadvse presenečena. Bila je jezikovno povsem izpopolnjen

Search This Blog